Morala bi ostati pri vrtnici…
He he. Regrad. Oh, kako sovražim regrad. Skoraj bolj kot rukolo. Res ni okusen. Sem Edi in to je moja zgodba.
Moje življenje je ena velika farsa in ne mislite, da ga kadarkoli polemiziram. Že v vrtcu so imeli probleme z mano, saj so me zanimale stvari, ki so bile prevelike zame. Zanimalo me je kako nastanejo otroci in nisem nasedal zgodbam s štorkljo. Zanimalo me je, zakaj se avto premika in kako to da nekateri ljudje sedijo pred tržnico, prosjačijo in jim nihče ne pomaga. Želel sem vedeti, zakaj je moja vzgojiteljica pila tablete. Ko sem jo enkrat vprašal, me je pošteno namlatila. Verjetno je bila na antidepresivih. Itak ne bom nikoli izvedel. Potem je prišla osnovna šola in mislil sem, da bom končno dobil odgovore. Pa jih nisem.
V prvem razredu smo se učili pisat. Jaz sem to znal že od kar pomnim. Znal sem tudi tekoče brati in sošolci so mi zavidali. Ko sem učiteljico vprašal, kaj je to življenje, so vsi začeli zavijati z očmi. – Ok, mogoče ga polemiziram. – A ona mi je odgovorila: “Veš Edi, življenje je… to je ko se enkrat zaveš, da za vse obstajajo posledice. To je, ko enkrat opaziš stvari, katere prej nisi.” Nisem je razumel, zato sem bil tiho. Ampak doma sem veselo razlagal kaj življenje je. Moja mati in oče sta se samo nasmihala in kadila nekaj kar je čudno dišalo. V sedmem razredu sem dobil fiziko. Imel sem fizičarko, ki je prezirala religioznost in pljuvala po njej kadar je lahko. Tudi njej sem težil: “Opažam, da prezirate religijo. Me pa zanima, kako se religija razlikuje od znanosti? Je mar kaj drugače, če verjameš v boga ali pa v te enačbe, ki jih pišete po tabli?” Ni potrebno povdariti, da sem imel od takrat naprej fiziko 2.
Prišla so pubertetniška leta, prve ljubezni, prvi šuti. V gimnaziji sem se nehal spraševati. Nehal sem konstantno “sikati” in težiti profesorjem o vsem, nekateri bi rekli tudi nepomembnem. Užival sem z družbo in vsak vikend smo se napili in nakadili. Imel sem avanturice z ženskami, a nič daljšega, če hočete, večjega. A spoznal sem jo. Bila je lepa in zanimiva. Ko sem se pogovarjal z njo, bilo je kot da se je čas ustavil. Skupaj bila sva večja, obema je bilo lažje. Razumela sva se in nisva iskala potrditve, dokazov ali oprijemljivosti najine platonske ljubezni. Impresija. A prišel je čas, ko sem želel stopiti naprej. Tisti dan, bil je četrtek. Kupil sem ji vrtnico in jo presenetil na domu. Vesela je je bila. Pogledala me je s pogledom, ki se me je dotaknil, globlje kot kakršna koli beseda. Pravijo, da vsaka reč nima besede in res je. Bil sem njen in ona je bila moja.
Oba končala sva fax. Ona angleščino in slovenščino, jaz pa ekonomijo. Bila sva… srečna ni prava beseda. Bila sva cela.
Sedaj imava 2 otroka. Punčka, ki bo letos štela 8 pomladi in sina, kateri jih bo dopolnil 4. Opijam se, ne zdržim več. Preveč sva podobna in preveč različna. Prišla je, ker čutila je isto in rekla: “Jaz grem k mami, prosim podpiši te papirje.” Bili so ločitveni papirji, seveda, formalno sva še vedno skupaj, duševno že dolgo ne.
Zadnjič videl sem jo na cesti, bila je z drugim, videti je bila nasmejana in srečna. To me bodri. Nehal sem piti in se znova zaposlil, kajti iz prešnjega podjetja so me odpustili. Bil sem dober računovodja.
Zdaj razmišljam, mogoče je bilo zmotno. Spoznal sem, da nisem kar sem mislil da sem. Vem, prepozno je, vlak je odpeljal, a spomin na mladost še ostaja. Tisti poletni dnevi, ko zrak prav posebno diši, ko pripeka. Najini mladi, nepokvarjeni neizrojeni pogovori. Najina mlada, brsteča telesa.
Zdaj ležim, ona je tu, slišim jo, a ne morem odpreti oči. Ne ločim med resničnostjo in utvaro. Ne ločim. Vem le eno. Morala bi ostati pri vrtnici.
______________________________________________________________________________
Sporočilo pisca: To je moja zadnja kratka zgodbica. Med pisanjem bloga sem izgubil veliko in pridobil malo. Upam, da so vam bile zgodbe po godu, vsaj za krajšanje časa med vsakdanjimi opravki. Bil je totalen brainstorming in ne zamerite, če so kakšni odseki čudni ali celo nerazumljivi. Hvala za branje.
Filed under: Uncategorized | 12 Comments
Jokal bi, če bi znal
Hinavec sem. Delam, kar zaničujem, po čemer pljuvam. Kdo sem jaz, da dajem moralno pridigo? Hinavec. Ko spoznas, da nisi tisto kar mislis da si, je konec. Črno in belo. Jaz sem negativec. Plehkost. Ni besed.
Jokal bi, če bi znal.
Filed under: Uncategorized | 10 Comments
Otrok
Štejem 19 let. Hodim na gimnazijo v Kranju. Vsi me kličejo pisatelj. Včasih pišem in pravijo, da kar dobro.
Prijatelji so dobili otroka. Starša sta srečna in mati želi napisati čestitko. Čestitko, ki pozdravlja otroka in ne starša. Ona pravi, da tako ne bo kot ostale čestitke in da bo izstopala. Prosila me je za pomoč. Kaj naj napišem otroku? Moral bi nekaj vspodbudnega, pa ne gre. Vidim samo resnico. Kaj naj napišem, da so najlepši trenutki, ko si s prijatelji na piru? Ne. Da je najlepše, ko si z lubico objet in čutiš toplino nje? Mogoče. Mogoče je pa to smisel življenja, da obstajaš in v svojem obstoju nekoga osrečuješ. Kaj bi on vedel, on še vedno uživa v toplini materinega objema med srkanjem njenega mleka. Fino mu je, ne bom mu jaz pridigal o življenju. Kaj pa naj napišem staršem? Da bo mulc med puberteto začel z nezdravimi navadami in se bodo konstantno kregal? Enostavno ne morem najti tiste, vspodbudne besede, ki bi jim lahko pomagala.
Tako sem se odločil da bom napisal:
Borut zelo hrabo in skozi majhno luknjo, si prilezel na svet. Svaka čast. Staršema pa… ohranita pokončno držo.
Ah ne, preveč globine je v napisanem. Bi lahko mlada starša še preplašil. Kaj pa naj napišem? Bah, konec koncev tudi “pisatelj” ne ve. Napisal bom kar vsi:
Čestitam ob….
Trivialnost zmeraj vžge. Tu ni debate. Če si kakorkoli devianten, ali pa imaš preveč za povedat, si že izločen in želiš slabo. Kot pravijo angleži:”Ignorance is bliss.” in to drži.
Trivialnost zmeraj vžge.
Filed under: Uncategorized | 1 Comment
Misli
Jaz sem Rolada. Moje današnje misli, če jih povzamem:
Filed under: Uncategorized | 3 Comments
Klaustrofobija.
Goran. Klaustrofob.
FAK. Spet ta obcutek utesnjenosti, strah me je. Začel sem kričat. NE POMAGAAAA. Kaj nej nardim, ne morm več zdržat. Ujet sem, ujet v tem majhnem, nepomembnem telesu. Vse kar se mi je zgodilo ni več pomembno. Ni več pomembna mravlja, ki sem jo v vrtcu pohodil. Ni več pomembna Monika, ki sem jo v 8. razredu ljubil. Ni več pomembno dejstvo, da sem fuknil 2. letnik gimnazije. Ni več pomembno, da sem spal s prijateljevo mamo. NI VEČ POMEMBNO, DA SEM KONČAL FILOZOFIJO. NI VEČ VAŽN NIČ, KER ZDEJ NE MOREM VEČ.
Kjerkoli sem, naj bo to širno polje ali 2m^2 soba, zmeraj se počutim utesnjeno. Premajhen sem za ta svet, premajhen za to telo, premajhen za ta um. PREVELIK ZA TO TELO, PREVELIK ZA TA SVET, PREVELIK ZA TA UM. Resnica? Me ne briga. Želim si… Koga briga kaj si želim? Zdaj je že prepozno, sem že začel rezat svoje mesnate ovire. Skeli, boli, a to je edini način. Da razrežem se napol, to je edini način. Edini način, da rešim se. Edini način.
Zdaj ležim na tleh, moji organi gledajo na plano, a še vedno je tesno. Še vedno to ni to. Zajebal sem. Sranje. Edini način, ki sploh ni bil način. Kaj potem je odgovor? Sedaj umiram. Težje diham, vrti se mi. Verjetno, ker izgubil sem preveč krvi. Fak, boleča je ta smrt. Ležim. Ležim z nožem v roki. Kaj rekla bi prijateljeva mama, kaj rekla bi Monika, kaj rekli bi profesorji na Filozofski? Ni pomembno. Pa res ni? Nikoli ne bom vedel.
Adijo pamet, adijo svet.
Filed under: Uncategorized | 4 Comments
Vlak
Čakam na vlak.
Prišel je vlak, a ni tisti, ki ga čakam.
Čeprav peljeta v isto smer, bom počakal moj, poseben vlak, ker razlika obstaja.
Vlak.
Filed under: Uncategorized | Leave a Comment
Obžalovanje in principi? x/0 = ?
Ime mi je…. Pa saj ni pomembno, želim misliti, da nisem omejen z imenom. Želim verjeti, da bom enkrat lahko svoboden, pa čeprav brez imena. Mogoče je pa to svoboda?
Eh kurac, svoboda je precenjena. Kako si lahko cel, če si svoboden. Sej ne morš bit, ker bi to pomenl da se loh širiš v neskončnost, da nimaš meja in vsi vemo da bi bilo takšno življenje zlagano, če ne pomilovanja vredno.
Mogoče je pa to lepota svobode? Neskončnost vsega? Nobenih mej, omejevanja. Mogoče se sliši dolgočasno, je pa v bistvu epsko. Jaz vem.
Seveda, če pa si bedak. Kdo bi se hotel širit v neskončnost, če pa lahko uživa v lepotah končnosti, kjer ima dovolj časa da sproba use kar hoče. Uživaj.
Obžalujem že, a zaradi principa ne bom nehal.
Samo bedak bi zaradi principov ne odnehal, čeprav obžaluje.
Več nas je takih, ki za čast naredili bi vse, ki nismo sposobni priznat napak. Pa kaj, kdo pa si ti da bo meni pridigal, če sam probal nisi.
Kdo sploh si ti?
Bedak.
Likvidacija. Termostat. Mrtva soba, brez luči. Mar je zato mrtva, ker nima luči? Ne. Mrtva je, ker ni nikogar notri.
Nauk: Neskončnost ti ne pomaga, če ni nekdo “neskončen” s tabo.
Filed under: Uncategorized | Leave a Comment
Pričakovanje
To je zgodba o človeku, o človeku z imenom Gregor Pristni. Pristni ga kličejo, saj je to njegov priimek. On pričakuje.
Soba. Soba za rešetkami. Mislim, da ji rečejo tudi zapor. Ampak ta zapor niti ni tako slab, saj imam lahko mobitel (k ma use prefiltriran od policajev sam ok). Že 2 dni čakam. Pričakujem klic. Od kogar koli, čeprav bi bil najbolj vesel le enega klica. Čeprav sem vesel, da me kdo pokliče, sem zmeraj razočaran, če ni to ona.
Z žlico strgam steno. To sem videl v filmu. Škoda k je stena iz neke čisto nove snovi. Skos se obnavlja, pizda kam smo že prispeli. Gledal sem stare filme.
Potem pa klic.
“Halo?” malce pofejkam, sicer pa ve da vem da je ona. “Hej. Kako si? Kaj delaš?” “Z žlico strgam steno.” “Hehe. To delaš zmeraj. Vem ja, to si videl v filmu. To so filmi iz 21. stoletja. Dobro da nimaš doživljenske, drugače te ne bi klicala. Bi bilo preveč boleče.” “Vesel sem tvojega klica. Zmeraj sem ga.” “Rada slišim tvoj glas, samo nevem kako dolgo bom še zmogla. Čakati namreč.” “Vem. Rad te imam.” “Gregor,” je izgovorila in začela hlipati. “Me boš jutri spet poklicala?” Vedel sem, da bo klica kmalu konec zato sem hitro dodal:”Od pričakovanja me zmeraj skor raznese. Pričakujem pa skos, nakonc bom dubu čir.” “Adijo Gregor. Se mogoče slišiva jutri.”
Jutri. Mogoče. Fak. Zmeraj more izreč ta mogoče.
Filed under: Uncategorized | Leave a Comment
Potovanje
Fak. Sovražim dan pred potovanjem. Poln pričakovanj, samo se dogaja polno sranja. Vsi so neki živčni, vsem se neki dozdeva, da morjo narest več, kao ful majo za narest. In pol, da bi se izklopu razmišljaš o raznih stvareh. Npr. kako je bil ta teden beden, kok se ti nč ne da, razmišljaš o vesolju, o fiziki, o faksu, če boš nemščino pisu 2 in nenazadnje o pomembnih osebah ali o pomembni osebi. Pol se spomneš, da nisi še nič spakiru pa te vseeno boli. Moje trenutno prepričanje pravi, da je brezveze se živcirat za take stvari, ker obstajajo večje in dokler te večje stvari obstajajo te majhne niso pomembne. Res je pa da je to dost relativno (sherlock.), ker majo itak vsi drugačna merila o tem. Nekomu mora ljubezen biti brezpogojna, brez dvomov, brez trpljenja, nekaterim pa pač obratno. Eni majo radi adrenalinske športe drugi pa pretepanje v lokalni gostilni, spet tretji radi posedajo pred gimnazijo in gledajo v nebo.
Pizda, spet sem odkril toplo vodo, sam ne morem se načudit različnosti človeka, pa čeprav sem je vajen že od majhnih nog. Danes je nekdo začel govorit, da ljudje nimamo plenilca in da možno da nismo iz tle. Mnja, to si loh tut razlagamo kot to, da smo ultimativna vrsta na tem planetu, v smislu, da se lahko razmnožujemo v neskončnost, sam na konc se bomo itak sami med sabo pobil. Jebiga. Sam dost o tem.
Ona mi je zadnjič govorila o umetnem pritisku. Sam je res, čist preveč ga je in kdaj pa kdaj ga izvajamo nehote, čist tko, nezavedno, ker pač želimo zvedet par stvari. Tko in pol se zamisliš nad tem in ti je čist grozno. Pol pa še bl razmišlaš in ugotoviš da je možno da je vse skup bla napaka al pa tut ne. Sej nisi probu, tko da ne boš nikol vedu, na žalost. To pol probaš pozabit, čeprov te bo žrlo še kr dolg časa, greš naprej. Jebiga, ne morš vse izsilit. Včasih je kr tajming sfaljen in pol gre vse v kurac. V najslabšem pomenu fraze.
In pol pridemo tam, kjer ni stvarnosti. Pridemo tam kjer je možnost, da se kaj zgodi nična. Kaj?
Filed under: Uncategorized | 3 Comments
Knjiga
“Jebala te trikotna ruta. Majkemi, če bom kdaj to razumel bo tut majka,” je klel mladi mož, ko je prelistaval knjigo za izpit prve pomoči. “Matr, če bi vsak vedu to knjigo napamet, bi loh vsak doktor bil. Kere bučke prbijajo. Zakaj je men treba vedet koji kurac je ta rana al ona. Men je to vse isto, itak med nesrečo bom v takem šoku da še k bom klicu 112 ne bom mogu nč rečt. Kje je pa psihološka priprava, kreteni eni.” “Ma ja, drek mešajo no,” mu odgovori njegov najboljši prijatelj, medtem, ko razmišlja o čisto tretji stvari.
Ja o tisti Marjetki iz 4. nadstropja. Všeč mu je že 2 leti, pa še govoril ni z njo in višek njegovega poznavanja nje je bil ta, da je na plaži opazil, da ima desno joško večjo od leve. Banalno, a del njegovega življenja. “Ma kurac, če fuknem fuknem. Bom fotru pač nabral nekje tistih 60€ za pofukan izpit.” “Ja ja,” zdolgočaseno odvrne prijatelj, ki še vedno razmišlja o njenih ustnicah, ki so bolj fantovske kot ne. Samo boli njega kurac, njemu je važno da ima punca “stas”, kej več je pa itak samo bonus.
“Pizda, dons mi je en u šol prbil da sm plehek, kr mi je na pički važno samo kak zgleda. Sem mu jebal mater, kreten en. Kao nek ful filozof pa to, smo ga pol prebil pa ga tut prva pomoč ne reši več.” “Kurac, samo veš da če fukneš pol treba seenkrat plačat 35.5€. Gonijo se naj, kreteni.” “Eh 35.5€ ni nič. Jaz bi dal 60€ za Marjetko, fak. Veš kok je huda stari, kvabijideluburek,” se je izpovedal prijatelj in začel živčno gledat okol. Haha, bruke, vidu je namreč njo. Pa uleti ona čist kao neki vzvišena do njiju: “Primitivca. A se vidva sploh zavedata kaj počneta? Govorita namreč o meni. Jaz pa sem 4 letnik medicine in vsporedno študiram tudi pravo. S takimi izmečki ne bi nikoli imela nič.” Prijatelj je popizdil. Vzel je nož in jo 13x štihnil pod rebra, jo pljunil in spizdil stran.
Nauk: Vzvišeni in pametni zmer najebejo.
Filed under: Uncategorized | 5 Comments
Predvidljivost
Predvidljivost.
Super stvar, če jo imaš. Ponavadi jo imamo za točno določene dogodke, preprosto vemo kako se bo odvilo, pa čeprav niso po našem godu. Še več, nekateri gredo tako daleč, da predvidijo neke dogodke, sicer ne v potankost, ampak enostavno vejo, da se bo nekaj zgodilo. Vejo, pa vseeno na koncu ne izkoristijo tega in se ta stvar se vedno zgodi. Res je, taki ljudje so bedaki. Tudi če loh napoveš prihodnost, kaj ti nuca, če si budala in tega ne izkoristiš. Nakoncu lahko predvidiš kakšen major zafuk in četudi bi lahko vplival na njegovo eliminacijo, saj je tako “predvidljiv”, ga ponavadi spustiš skozi. Hote ali ne hote, pač veš, to se ti skos dogaja.
Pol greš pa loh sam na čik in rečeš “Pizda,” in se nasmehnes jasnosti usode. Itak si na koncu koncev sam kriv za vse in pol ti ne pomaga, če se smiliš sam sebi, se sprašuješ, razmišljaš o tem kako bi bilo, če bi bilo drugače, se opravičuješ, pizdiš, razbijaš, se barbarsko znašaš nad kelnarco v gostilni, na koncu je pač vseeno. Zajebu si, edino kar loh nardiš je da se spremeniš al pa da te boli kurac in probaš prebolet svoje napake.
To je podobna k una, k vlomijo v sosednje stanovanje, kriminalist ti zvoni na vrata ti pa ne slisis in pol ti cimer pove da je policija tam in da so sosede oropal in da tisti tek po stopnicah ni bil od hiperaktivnih sosedov, ampak od pofukanih tatov, ki ne znajo živet pošteno in jemljejo tistim, ki služijo le tako.
Ma raje se ne bom poglabljal v to, ampak ljudje smo kdaj pa kdaj res budale na kubik. Vsi tezimo k boljsemu zivljenju, jasno.Samo to postane dolgocasno pa se mormo kdaj pa kdaj tut fino zafukat, tko da se neke stvari ne zgodijo. Nekatere nas je strah uspeha in srece. Ne ves kaj se dogaja v nasih bednih majhnih umih ki na koncu koncev niso napram vesolju niti malo pomembni. Torej najbolje bi blo, da bi vsi užival po najboljših močeh, ker osnova in pomen človeka ostaja jasen. Preživetje. Zdej je sam vprašanje kako želiš živet in nekateri pač zajebemo, večkrat.
“Sem ze prej napovedal to, pa sem mislil da bo tokrat drugace,” je rekel Refran. “Jah zgleda da ne moreš iz svoje kože, bedak. Sem mislila da te je ze prvič izučilo, pa te ni. Preklet mazohist, a je bolečina res tako uživantska, al delaš to samo zato da se lahko potem smiliš sam sebi?” mu je odvrnila Teranka. “Mnja, kurac je dobra. Samo bolje ne znam, zmeraj zajebem.” “Utihn, kar je je. Razen, če lahko bendaš space in time.”
Filed under: Uncategorized | 1 Comment
Piranje
Prekleti jebivetri,
mar ne veste,
kaj dobro je za vas.
Preko gora in bregov.
Preko sranja in poštenih ljudi.
Pridemo tam, kjer te ni.
Hoho, a nisi malo preveč ležerna.
Namreč ogabnost rukole je neizmerna,
vsaj upam, da mi boš ostala verna.
Tetrapakova oblika, ni je take,
je pa slika tebe, ki stopnjuje
moj nemir.
Piranje razčetverile so me.
Piranje.
Filed under: Uncategorized | 2 Comments
Požar
“Gorelo je. Nisi slišal?” je zadovoljno vprašala babica svojega polpismenega in pritljikavega sina. “Kako bi slišal, če pa je gorelo? Si mar nora?” – “Nisem nora, le gorelo je, fant,” mu je zabrusila nazaj in iz steklenice na hitro naredila nekaj požirkov cenenega vina. “Zakaj piješ Merkatorjevo vino, če pa sem ti kupil onega, šparovega,” se je komaj zadržujoč svoj gnev čudil sin in zraven obračal pepelnk. Potem ga je zagrabil in z njim udaril babico, ki je zakričala. “Ravno zato, ker si ga kupil ti, prekleti izmeček,” mu je babica pljunila v obraz. Sin je bil šokiran. Takrat se je spustila megla in oba odnesla daleč nad trivialnost njunih svetov. Božji dar ali pač ne?
Dobrodošli na blogu.
Filed under: Uncategorized | 3 Comments
