Klaustrofobija.

29Apr08

Goran. Klaustrofob.

FAK. Spet ta obcutek utesnjenosti, strah me je. Začel sem kričat. NE POMAGAAAA. Kaj nej nardim, ne morm več zdržat. Ujet sem, ujet v tem majhnem, nepomembnem telesu. Vse kar se mi je zgodilo ni več pomembno. Ni več pomembna mravlja, ki sem jo v vrtcu pohodil. Ni več pomembna Monika, ki sem jo v 8. razredu ljubil. Ni več pomembno dejstvo, da sem fuknil 2. letnik gimnazije. Ni več pomembno, da sem spal s prijateljevo mamo. NI VEČ POMEMBNO, DA SEM KONČAL FILOZOFIJO. NI VEČ VAŽN NIČ, KER ZDEJ NE MOREM VEČ.

Kjerkoli sem, naj bo to širno polje ali 2m^2 soba, zmeraj se počutim utesnjeno. Premajhen sem za ta svet, premajhen za to telo, premajhen za ta um. PREVELIK ZA TO TELO, PREVELIK ZA TA SVET, PREVELIK ZA TA UM. Resnica? Me ne briga. Želim si… Koga briga kaj si želim? Zdaj je že prepozno, sem že začel rezat svoje mesnate ovire. Skeli, boli, a to je edini način. Da razrežem se napol, to je edini način. Edini način, da rešim se. Edini način.

Zdaj ležim na tleh, moji organi gledajo na plano, a še vedno je tesno. Še vedno to ni to. Zajebal sem. Sranje. Edini način, ki sploh ni bil način. Kaj potem je odgovor? Sedaj umiram. Težje diham, vrti se mi. Verjetno, ker izgubil sem preveč krvi. Fak, boleča je ta smrt. Ležim. Ležim z nožem v roki. Kaj rekla bi prijateljeva mama, kaj rekla bi Monika, kaj rekli bi profesorji na Filozofski? Ni pomembno. Pa res ni? Nikoli ne bom vedel.

Adijo pamet, adijo svet.

Filed under: Uncategorized   |  4 Comments