Otrok

02May08

Štejem 19 let. Hodim na gimnazijo v Kranju. Vsi me kličejo pisatelj. Včasih pišem in pravijo, da kar dobro.

Prijatelji so dobili otroka. Starša sta srečna in mati želi napisati čestitko. Čestitko, ki pozdravlja otroka in ne starša. Ona pravi, da tako ne bo kot ostale čestitke in da bo izstopala. Prosila me je za pomoč. Kaj naj napišem otroku? Moral bi nekaj vspodbudnega, pa ne gre. Vidim samo resnico. Kaj naj napišem, da so najlepši trenutki, ko si s prijatelji na piru? Ne. Da je najlepše, ko si z lubico objet in čutiš toplino nje? Mogoče. Mogoče je pa to smisel življenja, da obstajaš in v svojem obstoju nekoga osrečuješ. Kaj bi on vedel, on še vedno uživa v toplini materinega objema med srkanjem njenega mleka. Fino mu je, ne bom mu jaz pridigal o življenju. Kaj pa naj napišem staršem? Da bo mulc med puberteto začel z nezdravimi navadami in se bodo konstantno kregal? Enostavno ne morem najti tiste, vspodbudne besede, ki bi jim lahko pomagala.
Tako sem se odločil da bom napisal:

Borut zelo hrabo in skozi majhno luknjo, si prilezel na svet. Svaka čast. Staršema pa… ohranita pokončno držo.

Ah ne, preveč globine je v napisanem. Bi lahko mlada starša še preplašil. Kaj pa naj napišem? Bah, konec koncev tudi “pisatelj” ne ve. Napisal bom kar vsi:

Čestitam ob….

Trivialnost zmeraj vžge. Tu ni debate. Če si kakorkoli devianten, ali pa imaš preveč za povedat, si že izločen in želiš slabo. Kot pravijo angleži:”Ignorance is bliss.” in to drži.

Trivialnost zmeraj vžge.