Morala bi ostati pri vrtnici…

05May08

He he. Regrad. Oh, kako sovražim regrad. Skoraj bolj kot rukolo. Res ni okusen. Sem Edi in to je moja zgodba.

Moje življenje je ena velika farsa in ne mislite, da ga kadarkoli polemiziram. Že v vrtcu so imeli probleme z mano, saj so me zanimale stvari, ki so bile prevelike zame. Zanimalo me je kako nastanejo otroci in nisem nasedal zgodbam s štorkljo. Zanimalo me je, zakaj se avto premika in kako to da nekateri ljudje sedijo pred tržnico, prosjačijo in jim nihče ne pomaga. Želel sem vedeti, zakaj je moja vzgojiteljica pila tablete. Ko sem jo enkrat vprašal, me je pošteno namlatila. Verjetno je bila na antidepresivih. Itak ne bom nikoli izvedel. Potem je prišla osnovna šola in mislil sem, da bom končno dobil odgovore. Pa jih nisem.

V prvem razredu smo se učili pisat. Jaz sem to znal že od kar pomnim. Znal sem tudi tekoče brati in sošolci so mi zavidali. Ko sem učiteljico vprašal, kaj je to življenje, so vsi začeli zavijati z očmi. – Ok, mogoče ga polemiziram. – A ona mi je odgovorila: “Veš Edi, življenje je… to je ko se enkrat zaveš, da za vse obstajajo posledice. To je, ko enkrat opaziš stvari, katere prej nisi.” Nisem je razumel, zato sem bil tiho. Ampak doma sem veselo razlagal kaj življenje je. Moja mati in oče sta se samo nasmihala in kadila nekaj kar je čudno dišalo. V sedmem razredu sem dobil fiziko. Imel sem fizičarko, ki je prezirala religioznost in pljuvala po njej kadar je lahko. Tudi njej sem težil: “Opažam, da prezirate religijo. Me pa zanima, kako se religija razlikuje od znanosti? Je mar kaj drugače, če verjameš v boga ali pa v te enačbe, ki jih pišete po tabli?” Ni potrebno povdariti, da sem imel od takrat naprej fiziko 2.

Prišla so pubertetniška leta, prve ljubezni, prvi šuti. V gimnaziji sem se nehal spraševati. Nehal sem konstantno “sikati” in težiti profesorjem o vsem, nekateri bi rekli tudi nepomembnem. Užival sem z družbo in vsak vikend smo se napili in nakadili. Imel sem avanturice z ženskami, a nič daljšega, če hočete, večjega. A spoznal sem jo. Bila je lepa in zanimiva. Ko sem se pogovarjal z njo, bilo je kot da se je čas ustavil. Skupaj bila sva večja, obema je bilo lažje. Razumela sva se in nisva iskala potrditve, dokazov ali oprijemljivosti najine platonske ljubezni. Impresija. A prišel je čas, ko sem želel stopiti naprej. Tisti dan, bil je četrtek. Kupil sem ji vrtnico in jo presenetil na domu. Vesela je je bila. Pogledala me je s pogledom, ki se me je dotaknil, globlje kot kakršna koli beseda. Pravijo, da vsaka reč nima besede in res je. Bil sem njen in ona je bila moja.

Oba končala sva fax. Ona angleščino in slovenščino, jaz pa ekonomijo. Bila sva… srečna ni prava beseda. Bila sva cela.

Sedaj imava 2 otroka. Punčka, ki bo letos štela 8 pomladi in sina, kateri jih bo dopolnil 4. Opijam se, ne zdržim več. Preveč sva podobna in preveč različna. Prišla je, ker čutila je isto in rekla: “Jaz grem k mami, prosim podpiši te papirje.” Bili so ločitveni papirji, seveda, formalno sva še vedno skupaj, duševno že dolgo ne.

Zadnjič videl sem jo na cesti, bila je z drugim, videti je bila nasmejana in srečna. To me bodri. Nehal sem piti in se znova zaposlil, kajti iz prešnjega podjetja so me odpustili. Bil sem dober računovodja.

Zdaj razmišljam, mogoče je bilo zmotno. Spoznal sem, da nisem kar sem mislil da sem. Vem, prepozno je, vlak je odpeljal, a spomin na mladost še ostaja. Tisti poletni dnevi, ko zrak prav posebno diši, ko pripeka. Najini mladi, nepokvarjeni neizrojeni pogovori. Najina mlada, brsteča telesa.

Zdaj ležim, ona je tu, slišim jo, a ne morem odpreti oči. Ne ločim med resničnostjo in utvaro. Ne ločim. Vem le eno. Morala bi ostati pri vrtnici.

______________________________________________________________________________

Sporočilo pisca: To je moja zadnja kratka zgodbica. Med pisanjem bloga sem izgubil veliko in pridobil malo. Upam, da so vam bile zgodbe po godu, vsaj za krajšanje časa med vsakdanjimi opravki. Bil je totalen brainstorming in ne zamerite, če so kakšni odseki čudni ali celo nerazumljivi. Hvala za branje.

Filed under: Uncategorized   |  12 Comments